PAPIR IN SVINČNIK
23. november 2017
Po naravi se nagibam k minimalizmu, pa vendar sem kot ustvarjalka nagnjenja k posedovanju in preoblikovanju stvari. Dokler si nisem narisala svoje pobarvanke in začela na novo odkrivati barvic, so bile moje osnovno sredstvo izražanja sivine. Tako kot se vedno znova navdušujem nad vedno novimi variantami ene in iste risbe v novih barvnih preoblekah, tako se vedno znova vračam k risanju z osnovnimi orodji. To sta papir in svinčnik s katerima odkrivam črno in belo ter vse sivine.
Mislim, da si z navadnim grafitnim svinčnikom najlažje pridobimo občutek za risanje. Z vajo ugotovimo, kako močno moramo pritisniti, da dobimo najmočnejšo grafitno sled in kako rahla je tista komaj vidna sivina. Predno svinčnik uporabim si naredim lestvico nians, ki mi jo risalo omogoča. Kot vemo je osnovna trdota svinčnika, ki ga poznamo še iz šolskih klopi, označena kot HB. Vse oznake svinčnikov, ki vsebujejo črko B in številko od 1 do 9, pomenijo, da je svinčnik mehak (pri tem je B9 najmehkejši od mehkih). In obratno, svinčnik zaznamovan s črko H in številko je trd (H9 je torej najtrši med trdimi).
V praksi večina risarjev uporablja mehke svinčnike, ki so odlično orodje za prikaz trodimenzionalnosti motivov in senčenje. Trde svinčnike navadno več uporabljajo tehnični risarji. “Barvitost” in telesnost v risbi s svinčnikom dosežemo z različnimi risarskimi tehnikami. Na primer s t.i. šrafuro (angleško hatching), tako da z različnimi gostotami in prekrivanjem črtic ustvarjamo temnejše in zasenčene dele.
Takšen način sem uporabila pri risanju Rexovega portreta, ki je prikazan v tem zapisu. Da je bil izziv še malce težji sem uporabljala le Stabilo svinčnike z oznako trdote HB. Več o risanju s svinčnikom pa v še drugič.
